Stihijsko obveščanje javnosti o epidemiologiji, nalezljivih bolezni je še en kamenček v mozaiku političnega razgrajevanja zdravstva

Zadnja dogajanja glede domnevnega povečanja števila okužb z različnimi boleznimi, padanju t. i. precepljenosti populacije, nezmožnosti izrekanja smiselnih prisilnih ukrepov tistim, ki se izogibanju obveznemu cepljenju, ali to zavajajoče svetujejo drugim, preprečujejo cepljenje otrok…, kažejo na zapleteno več-dimenzijskost naše varnosti ali ogroženosti bivanja v Republiki Sloveniji...

To, da je naš zdravstveni sistem za takšne dogodke v določeni meri nepripravljen oziroma brez varovalnih, tudi komunikacijskih mehanizmov z državljani, je posledica političnih ciljev organiziranja in vodenja sistema zdravstva in izobraževanja, ki so svoj vrhunec dosegli s kadrovsko-organizacijsko farso v sedanjem mandatu vlade.

Dejstvoje, da so ošpice in oslovski kašelj še zmeraj občasno prisotni, kljub cepljenju. Trditev, da je samo cepljenje (vakcinacija) dokončno izkoreninilo navedene bolezni je poenostavljanje, zavajanje javnosti. Sama »sanitacija«, ki vključuje osnovno umivanje, čiščenje, razkuževanje in druge postopke, je dokazano prispevala več kot tri četrtine k zmanjšanju celotne obolevnosti ljudi. Samo cepljenje je poleg preprečevanja obolevnosti posredno, zaradi »pasivizacije« sistema, v določeni meri tudi negativno vplivalo k znižanju ravni pozornosti, pripravljenosti, usposobljenosti zdravstvenega sistema za takšne primere. Zato se namesto k izobraževanju državljanov o realnosti tveganj zdravstveni sistem stihijsko zateka k obveščanju medijev o»omejevalnih« ali »svetovalnih« popravljanih ukrepih, kot je npr. objavljanje pozivov o omejitvi potovanj v določene države (zadnji primer je Srbija in druge balkanske države),dnevno obveščanje javnosti o številu aktivnih (ugotovljenih) okužb, omejevanje različnih obiskov.... Vse navedeno pri državljanih pogosto vzbuja nepotreben strah.

Medijska pozornost je z vidika obveščanja državljanov vsekakor pozitivna, vprašanje pa je zakaj se določena vprašanja izpostavljajo prav v tem trenutku. Oslovski kašelj je stalno, letno prisoten v približno enakem obsegu med šolsko mladino, letošnje leto ni nikakršna izjema. Primer vnosa ošpic v pediatrično kliniko pa ponovno kaže na neodgovornost, nesposobnost organizacije, nesposobnost vodenja, ne-vrhunskost sistema in njegovih varovalk.

Vzporedno z vsakoletno sezono gripe in prehladov ter nekaj primerov ošpic, oslovskega kašlja, se v tem trenutku za zdravstveno varnost državljanov dogaja veliko več usodnejših stvari: UKC Ljubljana je spet dobil direktorja brez strokovnih referenc, sporne menjave se dogajajo v drugih bolnišnicah, vlada na podlagi interventnega zakona kadruje po hitrem postopku, na podlagi istega zakona milijoni evrov nekritično letijo v pokrivanje preteklih izgub, ustvarjajo se nove izgube, javna naročila še vedno niso urejena, da ne omenjamo kritično iztrošenost opreme, ki v nekaterih primerih (UKC Maribor – več kot 85v%!!!)) ogroža osnovno delo zdravnikov.

V vsakem primeru bo morala država v prihodnje zagotoviti, da se programi obveznega cepljenja izvajajo in, da posamezniki s svojimi subjektivnimi presojami ne ogrožajo celovitosti sistema preprečevanja nalezljivih bolezni v sistemu javnega zdravstva. Izjeme, ki so seveda upravičene zaradi zdravstvenih razlogov, ali morebitne negativne posledice, pa morajo biti zakonsko, vsebinsko in finančno urejene.