Slovesnost v Trzinu

Dr. Uroš Lipušček se je udeležil proslave Združenja za vrednote NOB Občine Trzin na kateri je bil tudi slavnostni govornik. 

Govor objavljamo v celoti:

Drage Trzinke in Trzinci
Drage državljanke in državljani!
Vesel sem, da ste me povabili na slovesnost, ki je namenjena obujanju vrednot narodnoosvobodilne vojne. Tudi danes so nam vrednote, kot sta solidarnost in tovarištvo, več kot potrebne. Svet postaja, kot na primer dokazujeta vojna v Ukrajini in genocid v Gazi, vse bolj surov. Zato moramo storiti vse, da se virus obeh vojn ne bi razširil tudi na ta del Evrope, tudi v naše kraje.

Kljub temu da je Trzin majhen kraj, trdno stoji na slovenskem zgodovinskem zemljevidu. Tu je bil na primer rojen dr. Ivan Hribar, bančnik, politik in diplomat, predvsem pa domoljub in neustrašen borec za slovenstvo in slovensko državo že v času pred prvo svetovno vojno. V svoji vnemi za dobrobit Slovencev in južnih Slovanov nasploh, ki so takrat vse bolj odločno zahtevali združitev v samostojno državo, je Hribar, ki ga je zgodovinar Igor Grdina označil za »Vseslovana«, že pred začetkom prve svetovne vojne prekrižaril velik del Evrope. Prišel je celo do Moskve, kjer se je celo sestal s takratnim carskim zunanjim ministrom Sergejem Dmitrijevičem Sazonovim. Poskušal ga je prepričati, da bi carska Rusija pomagala južnim Slovanom pa tudi Slovencem, da bi se osvobodili nemške dominacije, vendar je imela carska Rusija takrat drugačne račune. To zgodovinsko srečanje 1914. leta v Moskvi s carskim zunanjim ministrom Sazonom je Hribar opisal v svojih spominih. Bil je prvi in edini slovenski politik tistega časa, ki je komuniciral z najvišjimi politiki carske Rusije. Kot je zapisal v svojih spominih, je upal, da bo Sazonova prepričal, da bo »carska Rusija vzela slovenski narod pod svojo mogočno zaščito.« S srečanja je odšel z občutkom, da je carskega zunanjega ministra v to prepričal. Na žalost so bili to samo občutki. Skupaj z Anglijo je namreč Sazonov Italiji podaril Trst, zato da bi jo države antante v prvi svetovni vojni pridobile za sodelovanje na njihovi strani.

Med pisanjem knjige Sacro egoismo sem v ruskih arhivih poskušal najti zapisnik o tem sestanku, vendar ga na žalost nisem. To delo čaka bodoče slovenske zgodovinarje. Hribar je potem, kot vemo, izbral herojsko smrt. V znak protesta proti italijanski okupaciji je aprila 1941. leta zavit v slovensko trobojnico skočil v Ljubljanico in se s samožrtvovanjem za vedno z zlatimi črkami zapisal v slovensko zgodovino. Mogoče bi lahko v njegov spomin v Trzinu ustanovili nekakšen študijski center, v katerem bi bili zbrani vsi dokumenti o njegovih aktivnostih.

Takšni domoljubi, kot je bil Hribar, so bili vzor, ki je navdihoval tudi osvobodilni upor slovenskega naroda proti fašističnim in nacističnim zavojevalcem med drugo svetovno vojno. Med uporniki, ki so prijeli za orožje, so bili tudi Trzinci. Brez uspešnega delovanja slovenske narodnoosvobodilne vojske v okviru zavezniške protifašistične koalicije in sodelovanju z drugimi bivšimi jugoslovanskimi narodi ne bi bilo ne zmage v drugi svetovni vojni ne neodvisne države Slovenije. Tega ne smemo pozabiti. Na slovesnostih, kot je današnja, zato še naprej gojimo osnovne vrednote narodnoosvobodilnega boja. To je v današnjem času, ko se ponovno vse bolj odkrito govori o nevarnosti nove evropske ali celo svetovne vojne, zelo pomembno.

Med razpadanjem bivše skupne države Jugoslavije sem bil očividec spopada med kolono JLA in enoto slovenske policije tu v Trzinu. Kolona oklepnikov JLA, ki je imela nalogo, da se prebije do letališča na Brniku, je bila blokirana v Trzinu. Dobro se spomnim, kako so bili vojaki zmedeni pa tudi prestrašeni. Ljudje so žejnim vojakom, ker je kolona več ur stala na mestu, prinašali vodo. Potem ko je izgledalo, da bo vojska poskušala napredovati proti Brniku, je prišlo do spopada. Bali smo se, da bodo niški specialci začeli zganjati teror. Ena od krogel je zadela celo streho naše hiše, čeprav je bila ta od spopada oddaljena več sto metrov. Na mestu spopada je danes jambor s slovensko zastavo. K rojstvu neodvisne Slovenije smo torej prispevali tudi prebivalci Trzina.

Razmere na svetu se danes na žalost vse bolj zaostrujejo. Tako vojna v Ukrajini kot genocid v Gazi se nadaljujeta. Upajmo, da se oba požara ne bosta razširila. Zaradi tega postaja tudi položaj v Evropi vse bolj nestabilen. Zato bodo bližnje volitve v Evropski parlament zelo pomembne. Prvič zato, ker je potrebno prenoviti EU, da bo še naprej ostala demokratična tvorba, ki bo vsem Evropejcem zagotavljala dostojno življenje, demokracijo in mir, drugič pa zato, da bomo preprečili novo oboroževanje oziroma militarizacijo Evrope, ki jo napovedujejo nekateri politiki. Več orožja namreč pomeni samo večjo nevarnost vojne, s tem pa tudi vse manj socialne države. Naš odgovor na to je: politiki vseh vrst, čas je za razum. In čas je za mir.
Slava vsem borcem za svobodo ne samo tu, ampak povsod po svetu.