Razlogi za ustavno obtožbo predsednika vlade so banalni glede na obseg njegovih drugih spornih in škodljivih dejanj

Ustavna obtožba zoper premierja Mira Cerarja, ki jo je zaradi njegovih ravnanj v primeru sirskega begunca Ahmada Šamija vložila opozicijska SDS, vsekakor izpostavlja sporno, nestrokovno delovanje predsednika vlade, ampak to je le kamenček v mozaiku škodljivih dejanj te vlade in njegovega predsednika...

V tem mandatu namreč doživljamo nevaren razmah položajske korupcije, kreativnega razlaganje prava in prenos vsebinskega vodenja države v neformalne kroge izven institucij države. Veliko bolj pomembno od sprenevedanja premierja glede sirskega begunca je dejstvo, da Slovenija kljub rekordni gospodarski rasti še vedno ni sposobna financirati osnovnih družbenih sistemov, da država dnevno povečuje nominalni dolg, da brez reakcije vlade celoten mandat pred očmi javnosti razpada zdravstveni sistem, da se je praktično podrlo financirane športa prek Fundacije za šport, da koalicija zavestno ne spoštuje sodb Ustavnega sodišča, da je vlada neodgovorno podrla plačni sistem v javnem sektorju, da je sistem javnih naročil postal krinka za politično dogovarjanje o poslih, da je zunanja politika popolnoma nekredibilna, da se vsak dan dogajajo oškodovanja državnega premoženja in zlorabe javnih financ. 

Kot smo v stranki Dobra država že poudarili, je potrebno državljane spomniti, kako in s kakšnimi (ne)referencami se kadruje v državnih podjetjih in kakšna nevzdržna kadrovska farsa je vodenje SDH. NLB, Luka Koper, Hit, Sava Re, Slovenski državni gozdovi, DUTB, napovedan kadrovski naskok na Krko so le najbolj izpostavljeni primeri, 40-odstotno povišanje plač članicama uprave SDH, za katerega menda predsednik vlade »ni vedel«, čeprav ga je omogočil s sprejetim sklepom vlade, pa neverjetna žalitev državljanov, ali pa dokaz, da predsednik vlade ni tisti, ki vodi to državo.

Medtem se dogaja tudi strokovna in kadrovska razgradnja v različnih agencijah, zavodih, ki so ključni za delovanje države. Na Agenciji za zavarovalni nadzor (AZN), Agenciji za varstvo konkurence (AVK), Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), v Uradu za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) in še kje. V vse te institucije vlada mimo strokovnih pogojev, nastavlja (ali bo še nastavljala) svoje kadre. Pri tem spodbuja še škodljivo »v.d.-jevstvo«, ki dodatno omejuje normalno delovanje uprav in utrjuje dnevni pritisk politike na delovanje institucij.