Nova kraja javnega denarja bolnikov pod pretvezo krajšanja čakalnih vrst?

Državni zbor sprejema zakona, ki se nanašata na zdravstvo, ki sicer navidezno rešujeta določene probleme, dejansko pa vzpostavljata nova tveganja za zlorabo javnega denarja, predvsem ne omogočata sledljivosti vplačanih sredstev državljanov za namen njihovega zdravja.

Prvi predlog spremembe Zakona o nalezljivih boleznih daje vladi pooblastila, ki bi jih moral imeti samo Državni zbor (omejitev osnovnih človekovih pravic, kot so gibanje po državi, omejevanje gibanja ob določenih urah…), ti ukrepi namreč pomenijo arbitrarno omejevanje ustavnih pravic

Drugi predlog Zakona o nujnih ukrepih na področju zdravstva, pa nima ustreznih varovalk za ponovno neracionalno porabo denarja, ki smo jim bili priča med epidemijo, ko so se sredstva državljanov zaradi nerealno visokih cen zdravljenja COVID bolnikov, neupravičeno porabila za sanacijo finančnega stanja posameznih zdravstvenih institucij in ekscesno visokih dodatke posameznikom. Pred tem je že vlada Mira Cerarja podobno v sistem brez nadzor vložila stotine milijonov, ki se niso pokazali v krajšanju čakalnih vrst, obratno, vrste so se podaljšale. Na operativni ravni se s tem spet ukvarjajo isti ljudje, ki so čez desetletja dokazali svojo neučinkovitost.

Ukrepi za skrajševanje čakalnih vrst so prioriteta, ampak v predlaganem sistemu ni jasno, kdaj, za koga, po kakšnih cenah se bodo porabila. Denar bi moral slediti bolnikom, ne pa institucijam, kot se to dogaja sedaj. Vlada bi morala v prvem koraku najprej izkoristiti, zapolniti vse javne kapacitete za obravnavo bolnikov, določiti ustrezna merila za nadpovprečno delo, zatem pa le v primerih nezmožnosti obravnave bolnikov v javnem sistemu, financirati obravnavo pri zasebnih izvajalcih, ki pa ne smejo biti institucionalne »dvoživke«, ki mešajo javni in zasebni interes.

Poleg vsega v okviru strategije cepljenja na vlado apeliramo, da se cepljenim državljanom omogoči normalizacija njihovega osebnega in poslovnega življenja, grožnje s splošnim zaprtjem življenja v jeseni so namreč popolnoma nesprejemljive in pomenijo razvrednotenje njihove državljanske odgovornosti. Cepilna strategija vlade naj se usmeri na tiste, ki se niso cepili in na razloge, zakaj se za to niso odločili.