Dr. Bojan Dobovšek: »edini cilj projekta drugi tir v sedanji obliki je načrtovano predvolilno poziranje predsednika vlade na gradbišču te sporne investicije«

Nobenega dvoma ni, da Slovenija akutno nujno potrebuje celovito, v prihodnost usmerjeno obnovo železniške infrastrukture, žal pa je sedanje posiljevanje z neustreznim postopkom gradnje (zakon in podjetje 2TDK), brez jasne finančne konstrukcije in nedodelanim projektom, največja nevarnost projektu samemu...

V dneh, ko se začenja referendumska kampanja glede Zakona o drugem tiru, je bistvenega pomena, da imajo slovenski državljani vse informacije o tem, zakaj ta sporni projekt v sedanji obliki sploh obstaja. Nobenega dvoma ni, da Slovenija akutno nujno potrebuje celovito, v prihodnost usmerjeno obnovo železniške infrastrukture, žal pa je sedanje posiljevanje z neustreznim postopkom gradnje (zakon in 2TDK), brez jasne finančne konstrukcije in nedodelanim projektom, največja nevarnost projektu samemu.

Pogosto zamolčano bistvo je, da investicija v drugi tir ne potrebuje ne posebnega zakona, ne posebnega podjetja, ki je poligon za sistemsko korupcijo. Nasprotovanje nepotrebnemu zakonu o drugem tiru v nobenem primeru ne pomeni nasprotovanje samemu projektu, kar s svojimi PR-ovskimi aktivnostmi promovira vlada. Če bi vlada iskreno želela zgraditi drugi tir, bi bili sedaj že pred njegovim dokončanjem. Vlada je nasprotno,
ob koncu svojega mandata, ugotovila, da razen gospodarske rasti, s katero nima nič, saj je posledica ukrepov prejšnjih vlad in (zaenkrat) ugodnih razmer na naših ključnih trgih, nujno potrebuje osnovni nabor projektov, ki bodo temelj predvolilne kampanje jedrne vladne stranke. Kljub temu, da je pristojni minister trdil, da drugega tira ne potrebujemo, se je ta skrivnostno spremenil v paradni projekt obstoječe vlade, ki ga je po besedah predsednika vlade potrebno izpeljati ne glede vse nedorečenosti, korupcijska tveganja in odsotnost preglednih investicijskih virov.

Naj spomnimo, da gre za projekt, ki ga je vlada iz domnevno nepotrebnega čez noč »spremenila« v nujni strateški projekt Slovenije, iz javno-zasebnega partnerstva smo dobili do sedaj neznani koncept javno-javnega partnerstva, cena projekta ni znana, niti ne vloga posameznih partnerjev, domnevno zainteresiranih zalednih držav. V nasprotju z drugimi podobnimi projekti ga vodi ločeno, državno investicijsko podjetje, ki ga upravljajo ustrezno povezani posamezniki, državljani pa še vedno ne vemo, ali bomo gradili eno, dve cevi, kar je absurd brez primere v kratki zgodovini naše države.

Poslovni subjekt – Luka Koper, zaradi katerega domnevno nujno potrebujemo drugi tir, se ne strinja s projektom sedanji obliki, vlada pa ga v zadnjih dneh, po poročanju medijev, več kot očitno poskuša prisiliti, da si premisli in se aktivno vključi v kampanjo za izvedbo projekta. Svoje zadržke je v javnosti jasno predstavilo tudi Računsko sodišče.

Za piko na i je največja vladna stranka poskrbela, da bo referendum v nasprotju z osnovnimi demokratičnimi načeli potekal v obdobju, ki zagotavlja karseda nizko udeležbo politiziranja naveličanih volivcev. Ob vsem tem pa si je iz proračunske rezerve, denarja vseh davkoplačevalcev, v nasprotju z minimalno politično higieno in standardi, zagotovila še 100.000 evrov denarja za promocijo lastnih, kratkoročnih političnih interesov. Stroški tako nedodelanega projekta pa bodo na koncu, potem, ko trenutne vlade in kreatorjev te investicijske blamaže ne bo več na spregled, v vsakem primeru spet padli na davkoplačevalce.